Dvajset let je preživel doma na kmetiji na Graški gori. Ko je oče zapil polovico kmetije, drugo polovico pa dal zapisati hčerki, je odšel od doma. Delal je kot hlapec in dninar pri kmetih, vendar je zaradi bolezni kmalu odnehal, pričel igrati citre in harmoniko ter postal najbolj iskan ljudski godec v okolici. Po mamini smrti l. 1938  je začel pisati pesmi.
Med vojno so ga odpeljali v delovno taborišče v Celje. Zadnja leta življenja je preživel v Domu počitka v Škalah in Novem Celju.

Pisal je pesmi o Šaleški dolini, Škalah in Mislinjski dolini. Nekaj njegovih pesmi je objavljenih v Šaleškem ibidemu I., izdaji Šaleških razgledov.

• Šaleški ibidem I., antologija malega šaleškega pesništva. Titovo Velenje, Kulturni center Ivan Napotnik, 1990, 89–100.   
• Marjan Marinšek, Lambizarjev Franc, Trideset let od smrti našega najbolj ljudskega pesnika in godca. V: Naš čas, avgust 2005, št. 32, 12.